Kako deluje

Hovercraft

je vozilo na zračni blazini. Poganja ga motor z notranjim izgorevanjem, ki preko reduktorja poganja impeler, praktično transporter zraka. Impeler ne deluje kot propeler, ker ne izkorišča zračnega vzgona (sistem krila), temveč s svojo obliko zajema, usmerja, tlači, pospešuje zrak, ki vsled reakcije potiska hovercraft naprej. Ponavadi del tega zraka (1/3) tlači v zračni kanal, ki je pod palubo in ima ponavadi izrezane luknje (recimo 60), skozi katere napihuje vseh 60 segmentov zračne blazine. Če je zračna blazina iz enega kosa, je vpih enostavnejši, le iz ene ali dveh rež. Ko se zračna blazina napihne, se dno hovercrafta dvigne od tal (višino določa oblika blazin) in iz tega prostora, ki nastane ob dvigu hovercrafta od tal, piha zrak ven. Nastane film zraka med zračno blazino in tlemi, ki izniči trenje in je pogoj, da se hovercraft sploh premika. Brez tega filma, bi bil hovercraft izenačen z gumijastimi čolni. Zračna blazina ima torej nalogo zadržati zračni tlak, dvigniti hovercraft, se prilagajati podlagi (do višine lebdenja), ter izpihovati zrak za drsenje. Upravlja se z smerno loputo (kot letalo) in prenašanjem teže (kot motorne sani). Podlaga je lahko tekoča ali trdna.

Športni hovercrafti

so dolgi od 3 do 6 metrov, imajo nosilnost do 500 kg, dosežejo hirost do 160 km/h in imajo največ 2 motorja. Zanimivo je, da je dovolj že 1 kW (1.36 KM), da brez trenja premikamo 100 kg mase. To pomeni, da je dovolj že 10 KM za dvižni motor pri običajnem hovercraftu, ki doseže hitrost 60 km/h (zračna blazina se podre, če pod zračno blazino vdre zrak zaradi premikanja hovercrafta).

Dvižni motor je ponavadi 2-takten, ker je tak najbolj lahek. Poganja vsaj 8-lopatični impeler, ki ima premer okoli pol metra. Z njim se ne upravlja natančno, običajno ima le pozicijo izključen/vključen. Priporoča se vžig z električnim zaganjalnikon in možnost ročnega vžiga (z vrvico). Vpet je direktno v nosilno ploščad. Nosilna ploščad-dno hovercrafta ima funkcijo nosilca motorjev, je oblike čolna z ravnim dnom, vendar ima tudi zaviralno funkcijo. Narejena je lahko iz lesa (prototipi), največ iz poliestra in vedno pogosteje iz karbonskih vlaken z epoksi smole (ne poka).




Na nosilno ploščad je pritrjen plašč iz gumiranega Nylona. Ta plašč je odporen na udarce, ureze, je lahek (300 - 500 gr/m2) in relativno poceni. Pritrjen je tako, da se ga da zamenajti in zašiti. Poleg dvižnega motorja je na nosilno ploščad pritrjen tudi pogonski motor, ki je praviloma vsaj pet krat močnejši od dvižnega motorja. Ima vsaj šest kraki impeler z ustreznim prenosom, da ima čim bolj tiho delovanje in majhno ohišje (okoli 1 m v premeru). Postavljen je horizontalno, torej v smeri vožnje.

Prenos moči je lahko direkten ali preko menjalnika, ki je lahko zobniški ali preko jermenic. Nižja vrtilna hirost namreč pomeni manjši hrup. Okoli ventilatorja je cev, ki usmerja zrak na stabilizatorje, ki laminirajo zračni tok (boljši izkoristek). Preprostejši hovercrafti imajo na koncu cevi le lopute, ki usmerjajo zrak levo in desno, boljši pa imajo sistem odvajanja zraka glede na položaj krmilne ročice in lahko hovercraft usmerjajo v vse smeri.

Seveda pa lahko hovercraft tudi miruje in je zelo pripravna naprava v težje dostopnih terenih in pri reševalnih akcijah. Voznik hovercrafta sedi ali kleči, ščiti ga lahko kabina ali samo zaščitno steklo. Hovercraft se upravlja s krmilno palico ali krmilom (cenejša varianta), plin pa dodaja podobno kot pri vodnem skuterju.

OBRATNI SISTEM

je sistem usmerjanja zraka, ki nadomešča zavore in skrbi za boljšo smerno stabilnost.
V originalni izvedbi je vožnja hovercrafta precej podobna vožnji rally avtomobilov po snegu, ker je hovercraft potrebno usmeriti v smer vožnje (celoten hovercraft se zarotira), nato pa je potrebno z veliko mero občutka dodati plin. Obstaja pa tudi "turistična" varianta, ki ponuja udobje in zanesljivost, cena za udobje pa je manj adrenalinska vožnja brez piruet in nekoliko škatlast videz.

Hovercraft je lahko opremljen tudi s krili.

Tako kot se sliši nenavadno, pa je to zelo enostaven način povečanja užitka pri vožnji po morju in preko ovir. Običajen hovercraft lahko premaga naravnost osupljive ovire, strmine in površine (cesta, trava, močvirje, voda, sneg, led, blato, pesek ...), toda če je ovira višja od višine lebdenja in krajša od enega metra je to lahko neprijetno za potnike.

Hovercraft s krili uporablja krila le za zajemanje zračnega klina (spomnimo se izredno težkega ruskega letala, ki je "letelo" le 5 m nad morjem). Površina kril je zelo majhna (cca. 2 m2/100 kg), narejena so lahko iz ceradnega platna ali sintetičnih materialov za zmaje. Ta krila omogočajo (ob uporabi dodatnega višinskega krmila), da se pri višjih hitrostih hovercraft odlepi od tal za več kot le nekaj centimetrov, praktično "leti" okoli enega metra nad ovirami (skale, dračje, zameti, valovi na morju ...) in ne uporablja zračne blazine kot distančnika, temveč le kot stabilnostni in pristajalni element.

Predstavljajte si, da "letite" en meter nad valovi s hitrostjo 80 km/h, ob tem ste zelo stabilni in vodljivi (bolj kot gliser) in, da je koristen tovor okoli 300 kg, porabite le 8 litrov goriva na uro.